O klubu
Kako smo začeli?
Nek znani mislec je nekoč dejal:"Ko človek enkrat poleti,potem hodi po svetu z očmi uprtimi v nebo." Priznati moram,da toliko resnice,kot se skriva v tej misli, zlepa ne najdeš nikjer drugje. Sam sem okusil lepoto letenja z jadralnim padalom že pred nekaj leti in od takrat naprej me je kljub daljšemu premoru,ves čas obsedala želja,da bi enkrat poletel tudi doma z domačih hribov. Ob tem si ne morem kaj,da se ne bi spomnil neštetih voženj,ko sem skozi vetrobransko steklo avtomobila opazoval pobočja v bližini Ilirske Bistrice in okoliških vasi,ki so se kar sama ponujala,da bi vzletel z njih in teh resnici na ljubo,ni malo. Žal pa so bile to do nedavnega samo želje s kaj malo možnosti za uresničitev. Zaradi specifičnosti tega športa ter nenazadnje tudi zaradi nevarnosti,ki jih nosi s seboj in ki prežijo na vsakega,predvsem pa na tako neizkušenega jadralnega padalca kot sem sam,sem raje hodil v Strmco pri Postojni,kjer sem v družbi Postojnčanov lahko v miru in varno letel.Ob tem ne morem mimo dejstva,da si bolj prisrčnega sprejema in nesebične pomoči,s strani članov postojnskega Kluba jadralnih padalcev NUT,ne bi mogel želeti,saj so mi ves čas stali ob strani in me pri mojih nerodnostih,katerih niti ni bilo tako malo,vzpodbujali,obenem pa so me že prvi dan sprejeli medse,kot sebi enakega.Rezultat tega prijateljevanja pa so prvi obiski jadralnih padalcev na Bistriškem,točneje na Srednjem vrhu pri Kozleku in Oslicami nad Zabičami,od koder smo prvič poleteli letos poleti (1995).
Pri domačinih so ti poleti vzbudili nemalo pozornosti in odobravanja,uspelo pa mi je pridobiti tudi nekaj fantov,da so se vpisali v šolo letenja z jadralnimi padali.Šolo je vodil inštruktor letenja Stanislav Rus-Slavc-član kluba letalcev Vrhnika in njemu se lahko v veliki meri zahvalimo,da letenje z naših hribov ne bo ostala le pobožna želja.Julija in Avgusta letos (1995),kolikor je trajalo šolanje se je na dveh tečajih izšolalo deset pilotov (med njimi je tudi ena predstavnica nežnega spola),ki so pridobili licence "L",to je pilot začetnik.
Vzporedno s šolanjem se je rojevala tudi ideja o ustanovitvi domačega kluba,s katerim bi na najboljši možen način zaokrožili šolanje,obenem pa poskrbeli za organizirano in predvsem varno letenje na Bistriškem.Tako smo se 07.10.1995 zbrali na ustanovnem občnem zboru Kluba jadralnih padalcev PALJUŽIN Ilirska Bistrica z namenom ,da ustanovimo društvo,ki bi združevalo vse ljubitelje alternativnega letenja.Za vse tiste,ki ne vedo kaj pomeni PALJUŽIN,naj povem,da je to KRAGULJ v Novokrajskem narečju.Že izbira imena samega pove,da smo želeli dati klubu neko identiteto oziroma pripadnost,ki bi bila značilna za naše kraje,hkrati pa bi na slikovit način prikazovala osnovno dejavnost kluba,to je letenje.Upamo,da smo z izbiro narečnega imena ptice pri tem uspeli.
Sam občni zbor se verjetno ni kaj dosti razlikoval od drugih ustanovnih občnih zborov zato ga ne bi podrobneje opisoval.Tudi dejstvo,da je v Ilirski Bistrici,ob številnih športnih društvih ustanovljen še en klub,ni bistveno.Veliko pomembneje se mi zdi to,da je v IL.Bistrico prodrl šport,ki se že v svoji osnovi povsem razlikuje od vseh drugih,je pa po svoji lepoti in atraktivnosi resnično nekaj posebnega.Poleg tega pa mislim,da je zelo pomembno tudi dejstvo,da bomo razen promocije tega športa pri nas lahko predstavili našo občino v širšem slovenskem prostoru na povsem nov način,saj se lahko pohvalimo,da imamo,razen zelo ugodnih vremenskih pogojev tudi zelo lepe,žal še neodkrite terene,ki so zelo primerni celo za daljše polete oziroma prelete z jadralnimi padali.V prid tej trditvi priča članek Stanislava Rus-a,enega najboljših slovenskih tekmovalcev v jadralnem padalstvu ter kot sem že prej omenil tudi inštruktorja letenja,ki bo objavljen v zadnji letošnji številki revije IKAR.
V tem smislu nameravamo naslednje leto organizirati eno izmed tekem v točnosti pristajanja,katerih se ponavadi udeleži prek sto jadralnih padalcev iz vse Slovenije in za katero smo prepričani,da bo nesporno enkraten dogodek v IL.Bistrici.
Naš edini namen pa zagotovo ni organizacija takšne prireditve,pač pa nameravamo urediti in opremiti vzletišča ter pristajalne prostore,organizirati šolo letenja v katero bi želeli vključiti čim več novih članov in še kup drugih stvari.Kot vse kaže se nam bodo pridružili tudi letalski modelarji in kaj lahko se zgodi,da bo jadralno padalski klub kaj kmalu prerasel v aero klub,ki bi s svojim delovanjem pokrival vse vrste alternativnega letenja.Idej in želja je veliko,potrebno pa bo ogromno dela in nenazadnje tudi finančnih sredstev,če bomo hoteli uresničiti vse tisto,kar smo si zastavili.Upamo le,da bmo pri svojem delu uspešni in,da bistriški PALJUŽIN ne bo ostal le črka na papirju,temveč,da bo resnično še dolgo letel nad Ilirsko Bistrico.
JENKO BORUT
